MEDO URI

MEDO URI SE SPREHAJA
DAN ZA DNEM, VSEPOVSOD,
ZJUTRAJ VEDNO ZGODAJ VSTAJA,
DA RAZMIGA SE GOSPOD.
V NAHRBTNIK SVOJ NATLAČI VSE,
KAR PADE MU V OČI,
ŠE KOŽUŠČEK SI SKRTAČI,
DA SE V SONCU VES BLEŠČI.

MEDO VSAK DAN JE V NARAVI,
MAMA ZEMLJA PRIDNO ZANJ SKRBI
IN DREVESA VSA POZDRAVI,
SAJ NJEGOVI SO PRIJATELJI.

OB POTOKU SE USTAVI,
V VODI SVOJ OBRAZ UZRE.
»OH, KAKO SEM LEP,« SI PRAVI,
»VSAKA BI HOTELA ME.«
RIBICE PA TE ZABAVE NISO VESELILE SE:
»NISMO ME NEVESTE PRAVE,
SAJ POHRUSTAL BI VSE.«

MEDO VSAK DAN JE V NARAVI,
MAMA ZEMLJA PRIDNO ZANJ SKRBI
IN DREVESA VSA POZDRAVI,
SAJ NJEGOVI SO PRIJATELJI.

GRE NAPREJ PO OZKI POTI
IN ZAGLEDA PTIČKA DVA,
MEDO JU PRAV NIČ NE ZMOTI,
KO SLADKO SE KLJUNČKATA.
SONCE SKOZI GOZD SVETLIKA,
VETER Z LISTJEM SE IGRA,
MEDOTA PA MED ZAMIKA
IN K ČEBELAM ODHLAČA.

MEDO VSAK DAN JE V NARAVI,
MAMA ZEMLJA PRIDNO ZANJ SKRBI
IN DREVESA VSA POZDRAVI,
SAJ NJEGOVI SO PRIJATELJI.

KO SE ZVEČERI IN VSE JE TIŠJE,
MEDO LEŽE V POSTELJO SMEJOČ,
LUNA SLADKI SMRČEK MU OBRIŠE
IN ZAŠEPETA MU: »LAHKO NOČ.«